Nerazvrščeno

Nepričakovan plusek in prvo tromesečje

Kmalu po tistem, ko je Lovro dopolnil slabo leto, sem si po tihem želela “joj kako bi imela še enega dojenčka”, ko sem gledala dojenčke ostalih mamic in prijateljic, ki so ravno začele zibati.

Ne morem si pomagati, postala sem čisto raznežena, ko sem se spomnila najinih prvih začetkov, ko sva z Lovrom odkrivala različne potke na najinih sprehodih. Imela sva se enkratno. Zunaj je neverjetno užival v vseh vremenskih razmerah in kar mi je bilo še najbolj toplo pri srcu, na zraku je spal kot pravi dojenček.

No potem, ko je Lovro odraščal in postajal čedalje bolj živahen, sem misel na drugega otroka potlačila tam nekje v podzavest, češ ne vem, če si zares želim še kar takoj drugega. Dejan pa si je zelo želel čimveč otrok in to čimprej. Oh ti moški, sem si mislila. Potem, pa če imate takšno srčno željo, ga pa še nosite, rodite in naj vas spremlja cel spekter različnih hormonov.

No ne rečem, da mi sama nosečnost ni bila prijetna, vendar te na trenutke izčrpa in nekako si omejena glede veliko stvari, ki jih žal ne moreš več opravljati kot si jih lahko prej.

In s temi mislimi sem nekako živela dalje, dokler me ni prehitela slabost. Prvič, drugič, tretjič, vedno isto. Najprej sem krivila hrano, potem stres, potem preutrujenost. No kar naenkrat mi je zmanjkalo izgovorov. Moj je takoj vedel “kje pes taco tiči”, jaz pa sem še vedno vztrajala, da NISEM NOSEČA. Ne vem, po eni strani me je bilo strah, ker nosečnosti res še nisem pričakovala. Nanjo nisem bila pripravljena, ampak sej kdaj pa si? Vedno te preseneti, tudi pri Lovru naju je.

No in ker sem “ziheraš”, sem naredila menda ene 5 testov, da se ja prepričam, če sem res noseča. in ja, vsak je bil bolj rdeče obarvan. To je to. Zadelo me je. Kaj pa zdaj? Držala sem že telefon in klicala ginekologinjo, da se naročim na pregled. “Ja, lahko pridete čez tri tedne”. Kajjjjj, to je predolga doba, da izvem kaj se dogaja, čeprav sem že vse to dala čez. 

No in dosegla sem, da sem bila na pregledu že čez par dni in ginekologinja mi je potrdila, da v meni močno bije srček. Čisto sem se raznežila, končno sem dojela, da se dogaja zares. “Rok imate 23. novembra, lahko se zgodi, da že prej, glede na prvo nosečnost in prezgodnji porod”. Prva misel mi je bila, super večina stvari imam že od Lovra. Zopet bom lahko sama opremila sobico in vozičkala malega dojenčka. Spet so mi solze zarosile oči. Joj ti hormoni, kaj mi delate.

Tako hitro, kot je prišla slabost, je tudi minila, čeprav se mi je zdelo, da se vleče kot megla. Mogoče mi je bilo malenkost težje kot v prvi nosečnosti, to pa zaradi dejstva, da imam Lovra, ki me prav tako potrebuje, mene in moj čas. Tako hitro, kot mi je odrasel pred očmi iz malega dojenčka v razigranega fantka, s takšno svetlobno hitrostjo so minili prvi trije meseci. Kot keks vam rečem.

So pa razlike, če primerjam s prvo nosečnostjo. Kilogramčki grejo hitro v višave, z njim zelo hitro raste trebušček (v tretjem mesecu imam takšnega kot pri Lovru v 5 mesecu). Ne vem pa zakaj s trebuščkom tako strastno tekmuje rita, ki se očitno veča? Ja, kar nekaj dela me bo čakalo po porodu, ampak bo že.

Trenutno se ne obremenjujem z ničemer tako nepomembnim kot z dejstvom, da smo zdravi, da smo vsi v veselem pričakovanju in še čakamo, da izvemo kaj dobimo.

Bo Lovro dobil sestrico ali bratca? Zaenkrat smo vsi srečni, ker je z našim dojenčkom vse v najlepšem redu in ker se mamica neverjetno dobro počuti. Kaj pa bo, pa seveda izveste v prihodnjih objavah, ki bodo tokrat malce bolj nosečniško obarvane. Ja dragi moji, še malo pa boste dihali z menoj.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea♥

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja