Delena razmišlja, Mamin svet

Tretje trimesečje ali vse se enkrat konča

Pa smo prišli skoraj do konca. Še čisto malo me loči, da vidim svojo punčko. Da vidiva, kaj sva ustvarila. V meni že nekaj časa vre eksplozija različnih čustev, koktajl mešanih občutkov, hormonov. Po eni strani se mi še nikamor ne mudi, obožujem božanje svojega trebuščka in poslušanja brcanja, po drugi strani pa si jo že resnično želim spoznati.

Bolj se približujem dnevu D, bolj sem nestrpna, zadnje čase tudi malce živčna, čeprav sem že to dala čez, vem, da bo tokrat drugače. Nekako si želim pomiriti notranje glasove, pa me vsake toliko opomnijo. Ne vem zakaj, ampak po eni strani se malce bojim poroda. Ne znam opisati zakaj, ker sem imela prvič lepo izkušnjo. Tukaj se morem še malce sprostiti in pozabiti na notranje strahove.

Prvi porod je seveda pustil določene posledice na mojem telesu in od tega tudi verjetno moji strahovi, sploh glede rezanja presredka, ki pri meni ni bil zašit kot bi bilo treba, kar mi povzroča težave pri zadrževanju urina. In to si želim popraviti. Želim si, da bi telo po porodu vrnila v čim boljšo kondicijo z zdravo mero telovadbe, ki je temu prilagojena.

Trenutno pa vse atome energije, ki jih je ogromno, posvečam pripravi  na prihod naše princeske. Vse imam že oprano, zlikano, zloženo, čakam le še na sestavo posteljice. Na polno gnezdim, kot bi imela rok jutri. Zdi se mi, da imam še toliko za postoriti, da sploh nimam časa, da bi se malce spočila. Tipično zame. Sploh ne znam odnehati. Vedno moram biti v pogonu.

Tukaj je še Lovro, ki kljub rosnima dvema letoma nestrpno pričakuje sestrico. Zelo rad me boža po trebuhu, lupčka. Vse že razume in se zaveda prihoda novega družinskega člana. Midva pa sva presrečna, da se bosta imela rada in bila povezana. Nekako si ju že predstavljam, kako se igrata skupaj, ko midva počasi srebava kavo.

Zadnje trimesečje je minilo zelo hitro, nasploh cela nosečnost, ki se mi je na začetku zdela tako dolga, je zdaj v hipu minila. Po eni strani jo bom pogrešala, čeprav sem se jo na trenutke prav otepala. Kaj je sposobno žensko telo, to je res pravi fenomen. Vendar se vse enkrat konča.

Zdaj sem z mislim, kdaj se bo začelo odvijati, kdaj me obiščejo popadki, skratka malce nervoze je prisotno zadnje čase. In ta se odraža tudi pri nama, ker bi rada Dejanu naprtila vsa različna opravila, ki so še potrebna.

Vendar kljub vsemu smo se še bolj povezali, predvsem pa smo skupaj srečni in prav nestrpno pričakujemo, da se nam v tej neznanski sreči pridruži naša punčka, ki bo zapolnila naša srca z ljubeznijo.

Bog ni mogel biti povsod,

pa je ustvaril matere. 

(Judovska modrost)

 

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea♥

 

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja