Mamin svet, Tea razmišlja

Porodna izkušnja. Drugič

Nosečnost je minila precej hitro, sploh ko sem se nanjo že dodobra navadila in uživala s svojim velikim trebuščkom. Zadnji mesec pa je bil kot to poznajo vse mamice, najbolj dolg. Mislila sem, da ne bo nikoli prišel dan D.

Ker sem Lovra rodila tri tedne prezgodaj, sem bila tokrat vsa nestrpna in v polnem pričakovanju. Rok sem imela novembra, jaz pa sem bila že oktobra v polnem zagonu. Praktično sem imela že vse pripravljeno za odhod v bolnico, stanovanje je bilo vsak dan ponovno pospravljeno, vsa oblačila oprana in zlikana.

Vse je čakalo na svoj trenutek. Le jaz sem vsak dan tuhtala ali čutim kaj, so se že začeli popadki, slišim otroka itd. Imela sem obilico energije, ki mi je pomagala, da sem dneve preživela čim bolj aktivno. Lovra sva pripravljala na novo vlogo bratca in tako se je tudi on hitro vživel in vsak dan klical njeno ime in spraševal po njej.

Prišel je datum poroda. Odšla sem v bolnico, kjer sem imela splošni pregled, če bi bilo karkoli. Vendar se še zjutraj ni nič dogajalo. Z dragim sva se pred odhodom namenila na obilen zajtrk in veliko skodelico kave. Morala sem si privoščiti, če bi slučajno ostalo notri. V bolnici je sledil ctg, ki ni pokazal željnih popadkov. Sledil je še pregled ginekologinje. Ultrazvok je tokrat pokazal, da imam premalo plodovnice in da bi morala počasi roditi. V primeru, da ne bom imela svojih popadkov, mi bodo dali umetne naslednji dan. In ostala sem notri. Imela sem mešane občutke. Obenem bi se rada čimprej rešila in rodila, po drugi strani pa mi ni bilo ostati v bolnici.

Pogrešala sem Lovra, pogrešala sem Dejana. Naslednji dan so me na jutranji viziti pregledali in mi povedali, da ne bo potrebe po dodajanju umetnih popadkov, kajti začeli so se moji. Ampak jaz jih nisem kaj dosti čutila. “Vredu, torej bom rodila danes?” sem vprašala ginekologinjo. “Lahko danes, lahko jutri, rodila boste v vsakem primeru.” Bila sem neučakana, oddaljena od doma, nič ni bilo tako kot sem si predstavljala. Bilo je dva dni po roku.

Proti večeru so se popadki tako okrepili, da sem jih že močno čutila. Sploh tiste, ki so me pošteno vrgli s postelje. Odšla sem po sestro, naredili sva ctg in videla je, da so popadki že res močni. Odšli sva v porodno sobo, kjer me je babica pregledala in povedala, da sem pripravljena. Ponudila mi je klistir, ki je še dodobra okrepil popadke. Le-ti so bili tokrat kar precej močnejši kot pri Lovru. Komaj sem shodila iz kopalnice v porodno. Ko sem se ulegla na posteljo, se je vse hitro začelo. Dejan je bil tudi tokrat ob meni, kar mi je dosti pomagalo. V dveh močnih potiskih, je bila Ajda rojena. Bilo je izredno hitro. Vsa bolečina je izzvenela. Ves trud je bil poplačan za to majhno lepo bitjece.

Oba sva bila presrečna, ko sva jo videla. Najin sad ljubezni. Najina punčka je prišla na svet. Bili so mešani občutki, ki so nama vreli na plan. Ostali smo sami, samo mi trije. Ne bom pozabila porodne sobe, ki je bila tako topla in domača, predvsem pa radia, ki je predvajal same dobre komade, ki so nam bili v tistem trenutku namenjeni.

V porodnišnici sva ostali še tri dni, ker je bilo vse v najlepšem redu, sva lahko odšli domov. Če primerjam tokratni porod s prvim, bi lahko rekla, da je nekaj podobnosti s tem, da sta oba rojena v zgodnjih jutranjih urah, pri obeh sem bila dva dni pred rokom hospitalizirana v bolnico in imela dan prej popadke, ki so se okrepili proti večeru. Oba poroda sta bila hitra in kratka z bolečinami, ki se jih v tem časovnem intervalu še da zdržati.

Bistvo vsega pa je, da sem donosila in rodila dva zdrava otroka. Tukaj sta. Prvi presrečen, ker ima sestrico, druga pa se tega zaveda. Midva pa žariva, ker sta najina.

 

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea♥

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja