Delena razmišlja, Mamin svet

Moj otrok je srečen

V dobrih dveh letih, odkar sem postala mamica Lovru, sem se veliko naučila. Predvsem pa se dnevno učim na vseh različnih napakah ali uspehih. Pred otrokom sem imela cel scenarij, kaj vse bo moral znati in kakšno vzgojo bom uporabljala. No vse to se je razblinilo kot megla, ko sem se dejansko z vlogo mamice spoprijela.

Do danes sem vedno poslušala svoje občutke, predvsem pa občutke svojega otroka. In veste, da mi uspeva, bolj kot če bi želela za njega nekaj, kar piše v različnih knjigah o vzgoji. Seveda se z določenimi vzgibi strinjam, vendar vseeno ne vidim potrebe po kompliciranju tam kjer to ni potrebno. Predvsem pa otroku nalagati toliko balasta, samo zato, ker nekdo pravi, da je tako prav. In ima zato usposobljeno znanje. Super, vendar še vedno poslušam svoje srce.

In vem, da nisem tista “popolna mama”, no saj niti ne vem, če takšna dejansko obstaja, ampak sem čisto običajna mama, ki včasih podleže in svojemu malčku ponudi kakšen kos čokolade več kot bi si jo zaslužil ali potreboval.

Ne opredeljujem se za nobeno metodo, pa vseeno otroku jasno postavljam določene omejitve, ki se jih počasi že zaveda. Kljub vsemu mu dovolim, da je otrok in nanj ne pritiskam preveč.

Zelo rad preživlja čas na prostem, je zelo fizično aktiven in posledično tudi dober “padalec”, kar se kaže na vseh praskah in odrgninah. Pa vendar me to ne ustavi, da bi mu branila to veselje, čeprav mi je včasih težko, ko pade, me malo zatem pomiri njegov nasmeh.

Nisem niti tiste sorte mama, ki bi skakala po igriščih za otrokom. S kotičkom očesa ga imam vedno na vidnem polju, vendar mu puščam svobodo. In to svobodo prejema vsepovsod. 

Trenutno ima obdobje, ko bi lahko cel dan gledal Mašo in medved in mu pustim. Ja dovolim mu gledati risanke, ker jih ima neznansko rad. In če je s tem zadovoljen on, potem jaz ne potrebujem ničesar več.

Če potegnem črto čez vse, je vsak otrok specifičen primer in ga je treba tako tudi jemati. Sem mama, ki se tega zaveda, da postavljam meje in vzgajam otroka po svojih najboljših močeh, vendar zato ne potrebujem celotnega znanja enciklopedije, ker pišem roman vsak dan brez prestanka.

Poznana mi je kmečka logika, ki se jo držim kot pijanc plota in le-ta me še zaenkrat ni razočarala. Seveda pa nikogar ne obsojam, ki dela drugače.

Vse do danes sem lahko spoznala samo to, da je moj otrok srečen. Da ima moj otrok krasno otroštvo, kjer ne manjka smeha, ljubezni, norenja, igranja in poljubov. Ima naju, ki sva mu vedno na voljo. Ima naju, ki ga učiva spoštovanja, biti ljubljen in oddajati ljubezen. Ima naju, ki ga učiva, kdaj ne pomeni ne. Predvsem pa mu želiva, da ostane globoko v srcu tako nagajivo nasmejan in srečen otrok.

In ko ga vsak dan gledam, vem, da delam prav, ker moj otrok sije od sreče. Vsakdo, ki ga sreča, se ne more načuditi njegovemu smehu, ki je nesramno nalezljiv. To je moj otrok in vesela sem, da mu lahko dam brezskrbno otroštvo, kot sem ga imela jaz. Pa čeprav ni bilo vedno vse po “regelcih”, sem odrasla v razumno in odločno žensko.

Do naslednjič srčen pozdrav,

Tea♥

 

 

Spread the love :)

Poglej tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja